Tudi v SŠM si prizadevamo, da bodo naše zbirke preko digitalizacije čimprej postale dostopne javnosti tudi preko spleta (spletna stran SŠM, Museums.SI). Fototeka SŠM obsega 4 zbirke: zbirko fotografij, zbirko starih razglednic s šolskimi motivi, zbirko stereoskopskih slik in avdiovizualno zbirko.
1. Zbirka fotografij s šolsko tematiko
Fotografija že od svojega nastanka spremlja človeka. Fotografije so tipično spominsko gradivo, ki je po svoji naravi že vnaprej opredeljeno za (dokumentiran) spomin. Spomini na šolo, sošolce, učence in učitelje na fotografijah so vedno vzbujali veliko zanimanja. Z razvojem fotografije ob koncu 19. stoletja so fotografije šolskih stavb, skupinske fotografije učencev in učiteljev ter posamezne portrete za proučevanje šolske zgodovine postale eno najpomembnejših spominskih šolskih gradiv. Zdaj spremenjene šolske stavbe in spremenjeni obrazi oseb obujajo spomine na šolske dni, ki jih v življenje vedno znova privabljajo fotografije in na različne načine govorijo o teh časih.
Med naštetimi zbirkami sodi zbirka fotografij s šolsko tematiko med najstarejše. Nastajati je začela kmalu po ponovnem nastanku muzeja leta 1938 kot posledica obsežne muzejske razstavne, raziskovalne in dokumentacijske dejavnosti. Istega leta je Kraljevska banska uprava dravske banovine izdala navodila za kratek oris zgodovine in razvoja šole ter za zbiranje muzejskega gradiva. Tako je stekla prva večja akcija pošiljanja dokumentacijskega gradiva v muzej in med poslanim gradivom je bilo veliko fotografij šolskih stavb. Po letu 1945 se je zbirka večala z vsako novo razstavo, ko je na terenu stekla akcija zbiranja fotografij za določeno temo. Zbirka obsega stare originalne fotografije, reprodukcije, dokumentarne in digitalne posnetke. Največ fotografskega gradiva je bilo pridobljenega s preslikavami originalnih fotografij, ki so nam jih posredovali posamezniki, precej smo jih dobili tudi v drugih sorodnih inštitucijah. Fotografsko gradivo obsega celotno slovensko ozemlje, sega tudi v zamejstvo in izseljenstvo.
Zbirka je krajevno in motivno raznolika. Po tematiki in krajevno jih delimo na več skupin: šolske stavbe, skupinske fotografije učiteljev in učencev, portreti učiteljev, šolski razredi in šolska oprema, ekskurzije in šolski izleti. Največ je fotografij šolskih stavb, manj pa fotografij iz šolskega življenja (skupinske fotografije učencev, učiteljev, šolska oprema, učila, učenci v razredu, pri učenju, igri). Poleg glavnega motiva, ki mu je fotograf namenil pozornost, so na fotografijah številni drobni detajli, ki pomagajo pri datiranju fotografij. S pomočjo skupinskih fotografij v šolskih razredih proučujemo modo in pričeske v določenem obdobju. Vrednost fototeke je predvsem v vsebini posameznih posnetkov, saj so npr. številni objekti, ki so dokumentirani na fotografijah, edini dokaz o njihovem prvotnem obstoju.
Kronološko segajo fotografije od 2. polovice 19. stoletja do sedanjosti. V zadnjih nekaj letih je klasično fotografijo skoraj v celoti izpodrinila digitalna fotografija. Najstarejša originalna fotografija sega v šolsko leto 1866/67 (Dijaki Cesarsko-kraljeve višje realke Ljubljana, skupinska fotografija). V zbirki je najmanj fotografij iz obdobja konec 19. stoletja in prvih let 20. stoletja ter iz obdobja po letu 1945. Prav tako primanjkuje fotografij iz obdobja po 1980. Med motivi pa primanjkujejo predvsem fotografije notranjosti šol (šolska oprema, šolska kuhinja, malica, proslave, šolski prazniki). Zato si bomo prizadevali pridobiti fotografije predvsem iz teh obdobij in z manjkajočimi motivi. Prav tako si bomo prizadevali, da bodo fotografije iz vseh območij Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Pomembno je tudi, da so fotografije dobro dokumentirane in pripovedujejo zgodbo.
Fotografsko gradivo je namenjeno razstavnemu, raziskovalnemu, pedagoškemu in publicističnemu delu zaposlenih, na voljo pa je tudi številnim zunanjim uporabnikom za študijske in druge namene, saj se na ta način promovira tako muzej kot tudi naša lastna kulturna dediščina. Fotografije iz zbirke so tako sestavni del vsake razstave v Slovenskem šolskem muzeju in tudi izven muzeja. Prav tako vizualno predstavljajo vsebino člankov v reviji muzeja Šolska kronika, zbornik za zgodovino šolstva in pedagogike. Sodelavci muzeja pa velikokrat uporabijo fotografije za vizualno predstavitev posameznih tem v svojih power point predstavitvah na predavanjih in kongresih v Sloveniji in izven nje.
Zbirka šolskih fotografij šteje 7968 fotografij. V računalniški program Galis je vpisanih 5440 fotografij (ZF 1 do ZF 4087), v glavnem zbirka šolskih stavb osnovnih in srednjih šol, fakultet, dijaških in študentskih domov ter vrtcev na slovenskem ozemlju.
2. Zbirka starih razglednic s šolskimi motivi
Z besedili, poštnimi žigi, znamkami in drugimi značilnostmi na križišču arhivske, likovne in fotografske dediščine, so stare razglednice pomemben vir za kulturno zgodovino. Zgodovina nastanka razglednic sega v začetek sedemdesetih let 19. stoletja v Nemčiji, predhodnica razglednice je bila dopisnica, prva izdana na Dunaju leta 1863. Prva slovenska razglednica je izšla v osemdesetih letih 19. stoletja. Na razvoj razglednic je zelo vplival tehnični napredek fotografije in tiska. Zato so razglednice izdelane v različnih tehnikah (litografije – te so najstarejše in tudi najdražje na trgu, črnobele fotografije, barvne fotografije, ki so do dvajsetih let 20. stoletja nastajale na osnovi črnobelih in so jih ročno ali s pomočjo klišejev obarvali, po letu 1920 se je uporabljal offsetni tisk, ki se uporablja še danes).
Zbirka starih razglednic s šolskimi motivi je ena redkih zbirk s to tematiko na Slovenskem. Med njimi so zelo dragocene, ki so na kartofilijskem trgu zelo iskane, predvsem litografije šolskih motivov v Ljubljani in Kranju. Najstarejša razglednica v zbirki je iz leta 1899, črno-bela razglednica, na kateri je šolska stavba Višje realke v Ljubljani. Največ jih imamo iz obdobja AO, nato iz časa med obema vojnama. S pomočjo starih razglednic s šolskimi motivi odkrivamo stare šolske stavbe, ki jih danes več ni ali so bile na novo pozidane in spremenjene, nekatere danes služijo drugim namenom. Velikokrat je šolski motiv na stari razglednici tudi edini slikovni material določene šole.
Najznačilnejši motivi, ki jih iščemo in zbiramo, so: posamezne šolske stavbe, notranjost šol, učilnice, njihova opremljenost, telovadnice, šolska igrišča, šolski vrtovi, študentski in dijaški domovi, vrtci, skupinski posnetki učiteljev in učencev. Zanimiva so tudi pisna sporočila, ki nam včasih povedo kakšen zanimiv detajl o naslovniku, pošiljatelju, motivu na razglednici. Daleč največ je posameznih šolskih stavb, velikokrat združene z drugimi pomembnimi stavbami v kraju, tudi kot panorama kraja.
Zbirka je nastala v zadnjih dvajsetih letih in šteje 873 razglednic s šolsko tematiko.
Objave starih razglednic s šolskimi motivi najdemo v reviji muzeja Šolska kronika, katalogih razstav, na stalni in občasnih razstavah. Leta 2006 je muzej pripravil iz te zbirke razstavo Hiše učenosti na Slovenskem na starih razglednicah, ob njej je izšel bogat katalog. Deset let kasneje je nastala nova razstava in katalog z naslovom Šolske stavbe na Slovenskem v objemu stoletja, ki je obiskovalcem ponudila sočasen pogled v preteklost in sedanjost. Povpraševanje po njih pa je tudi pri zunanjih strankah.
3. Zbirka stereoskopskih slik
Stereo fotografija in stereoskopija sta v zgodovini fotografije pomembni zaradi novega načina prezentacije fotografske slike, ki jo gledamo skozi stereoskop. Stereoskop je naprava, ki omogoča tridimenzionalno gledanje fotografskih posnetkov. Ti posnetki morajo biti izdelani v stereoskopski tehniki. Stereoskopski posnetek nekega prizora je narejen tako, kot ga vidita levo in desno oko posebej. Zato sta na posamezni fotografiji vedno dva posnetka, ki se zelo malo razlikujeta. Vsak posnetek zase je običajna fotografija brez globine, ki je značilna za prosto opazovanje z očmi. Globinski vtis se ustvari, če oba posnetka skupaj pogledamo skozi stereoskop, saj konstrukcija leč poskrbi, da se slika, ki jo vidi desno oko, prekrije s sliko, ki jo vidi levo oko.
Prvi razmah sta stereo fotografija in stereoskopija doživeli med letoma 1851 in 1870, drugega pa ob koncu 19. stoletja. V 20. stoletju se srečujemo z različnimi poskusi v tej smeri, eden zadnjih je stereo televizija. Preprosta stereoskopska kukala za diapozitive propagirajo še sedaj. Ena prvih stereo predstav je bila v Ljubljani leta 1857, stereomanija se je nato na Slovenskem širila vse v 20. stoletje. Znani fotografi, ki so izdelovali fotografije tudi v obliki stereoskopskih posnetkov, so: Johann Reiner (Celovec), Alois Beer (Celovec), Benedikt Lergetporer (poklicni fotograf na Bledu). Njihove posnetke imamo v naši zbirki. V navedbah stanja učil v kabinetih v letnih poročilih nekaterih šol (predvsem gimnazij) izvemo, da je imela stereoskopija v šolstvu na Slovenskem pomembno vlogo. Tako je v letnem poročilu iz leta 1906/07 navedeno, da je ljubljanska realka pridobila 30 slik v stereo tehniki fotografa Josipa Rožuna iz Sevnice.
Zbirka stereoskopskih slik v SŠM je ena redkih v Sloveniji in zato tudi tako dragocena. Zbirka šteje kar 1553 stereo slik z motivi z vsega sveta.
4. Avdiovizualna zbirka
Hiter razvoj tehnike v 2. polovici 20. stoletja je močno vplival na način komuniciranja med ljudmi. Različni nosilci informacij so vplivali tudi na nove načine in koncepte izobraževanja. Za uspešno učenje so bile potrebne predvsem informacije, ki jih sprejemamo slušno in vizualno. To se je najdosledneje realiziralo v uporabi t.i. avdiovizualnih učnih sredstev v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je na Slovenskem začela široka akcija za reformo pouka. Uvajati so se začela različna avdiovizualna pomagala, kot so radio, magnetofon, film, diafilm, diapozitivi, gramofonske plošče, televizija, po 1970 avdio kasete. Novosti so bile spričo novih zahtev in metod nujne, ustavilo pa se je ob vprašanju, kako vse te novosti v smotrni obliki pripraviti in jih tudi uporabljati v vsej naši šolski mreži. Kratka doba nastajanja in uporabljanja teh pripomočkov je pokazala, da je materialna zmogljivost šol v pretežni večini premajhna, da bi mogla v celoti in v zadovoljivih pogojih izkoristiti že razpoložljiva pomagala. Prednost je imel radio, zelo uporaben je bil magnetofon, film je bil redkost, diafilm pa je bil najmanj praktičen, se pravi najbolj zahteven za predavatelja, ker je bil najbolj statičen in učitelj je moral prispevati interpretacijo. Sava film, zavod za šolski in poučni film, Ljubljana, prej Prosvetni film, edini uradni slovenski producent šolskih diafilmov, je izdajal diafilme z različnih šolskih področij (npr. iz slovenske književnosti). Prvi diafilmi so bili datirani z majem 1960, vendar je zavod začel z delom nekaj let prej. Mnoge pomanjkljivosti diafilma so se kasneje rešile z zamenjavo diafilma z diapozitivi, ti so bili bolj obstojni in trpežni za predvajanje.
Z razvojem tehnike so se tudi ta konec tisočletja hitro spreminjala, pojavljati so se začele še videokasete, DVD … Tudi te pa je kmalu začela nadomeščati digitalna tehnologija.
V Slovenskem šolskem muzeju se je znašlo veliko število različnih učnih pripomočkov, ki so jih še nedolgo tega uporabljali v šolah pri pouku, pa jih je razvoj tehnike prerasel in so jih v šolah nadomeščali z novimi, digitalnimi. Konec 90-ih let 20. st. se je tako v Slovenskem šolskem muzeju izoblikovala nova muzejska zbirka avdiovizualnih sredstev, ki je tudi ena najmlajših skupin gradiva v muzeju. Avdiovizualna zbirka je še dokaj neurejena, raznovrstnega gradiva je zelo veliko, večina je še neinventariziranega, le popisanega v word dokumentih. Gradivo prihaja v muzej v glavnem kot dar, posebej skupine avdiovizualnega gradiva, ki so ga uporabljali učitelji kot učni pripomoček pri pouku (največ diapozitivi, diafilmi, filmi, videokasete). Del zbirke – filme – hrani Arhiv Slovenije, ker v našem muzeju nimamo ustreznih pogojev za hrambo. Tam so filme pričeli tudi digitalizirati. Videokasete se počasi presnemava na DVD nosilce (predvsem zaradi boljše obstojnosti in lažjega predvajanja). Gradivo v Slovenskem šolskem muzeju je v glavnem pospravljeno v kovinske predalčnike in omare.
Posamezno gradivo te zbirke uporabljamo na stalni in občasnih razstavah, uporablja se kot dokumentacija ter v namene popularizacije muzeja in ohranjanja kulturne dediščine šolstva.
A – Po izvoru gradiva razlikujemo:
– Gradivo kot učni pripomoček pri pouku;
– Gradivo o zgodovini šolstva (a. ustvarjajo ga šole, ustanove in posamezniki;
– b. lastna produkcija Slovenskega šolskega muzeja).
B – Glede na nosilce medija zbirko delimo v več skupin:
– filmi (16 mm, super 8 mm),
– diafilmi,
– diapozitivi,
– gramofonske plošče,
– avdio kasete,
– videokasete,
– CD, DVD.
1. Filmi (16 mm, super 8 mm)
Med gradivom prve skupine avdiovizualnega gradiva glede na nosilce medija je najdragocenejša zbirka Šolska kinoteka Gimnazije Kranj − zbirka filmov, ki smo jo dobili leta 2006 v muzej v dar iz Gimnazije Kranj. Obsega 187 kolutov 16 mm filmov s področja biologije, geografije, zgodovine, fizike, tehnike, zdravstva, kemije itd., ki so shranjeni v aluminijastih škatlah. Od teh 187 filmov je 58 nemih filmov, ostali so zvočni. Šolska kinoteka je začela na šoli nastajati leta 1953, filme so naročali iz Beograda, Zagreba (Zora film, Jadran film) in Ljubljane (Sava film). Posamezne filme so posojali tudi osnovnim in srednjim šolam v Kranju. Leta 2008 smo zbirko oddali v hrambo v Arhiv Slovenije, ki ima boljše pogoje hranjenja. Filme so na gimnaziji uporabljali pri različnih učnih predmetih (biologija, zgodovina, geografija …).
V to skupino spadajo tudi super 8 mm filmi, ki so jih uporabljali na osnovnih in srednjih šolah. Proizvajala jih je Filmoteka 16 v Zagrebu. Filmi so pridobljeni kot dar z različnih osnovnih in srednjih šol po vsej Sloveniji.
2. Diafilmi
Zelo obsežna je tudi zbirka diafilmov, ki so jih učitelji uporabljali pri različnih predmetih na osnovnih in srednjih šolah po letu 1960. Med temi je pomembna obsežna zbirka diafilmov, ki jo je muzeju podaril mag. Mirko Kambič, poznavalec zgodovine slovenske fotografije. Od leta 1962 do upokojitve leta 1984 je bil urednik na oddelku za avdiovizualna učila v Zavodu za šolski film, kasnejšemu Sava filmu. Tu si je po zgledih tedanje evropske pedagogike prizadeval za uvajanje programov za modernizacijo pouka z rabo didaktičnih pripomočkov, kot so diafilmi, barvni diapozitivi, grafoskopske folije in 8-milimetrski film.
3. Diapozitivi
Obsežna zbirka diapozitivov je pridobljena kot dar z različnih šol po vsej Sloveniji. Učitelji so uporabljali diapozitive pri različnih učnih predmetih (pri spoznavanju narave in družbe, slovenskem jeziku, biologiji …) kot novo didaktično sredstvo konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
4. Gramofonske plošče
Gramofonske plošče so učitelji uporabljali predvsem pri glasbeni vzgoji in učenju tujih jezikov. V zbirki imamo kar nekaj primerov plošč, ki so nam jih poklonili v dar z različnih šol po Sloveniji.
5. Videokasete, avdiokasete, CD, DVD
V tej skupini se nahajajo podobni nosilci medija: avdio in videokasete, CD in DVD. Značilnost teh nosilcev medija je, da so se zelo hitro spreminjali. Po letu 1990 so tovrstno gradivo izdajale med drugimi naslednje ustanove: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Založba Mladinska knjiga, Videofon, d. o. o.
B/Zbirka gradiva o zgodovini šolstva
a. Šole, ustanove in posamezniki
Zgoraj navedeni so ustvarjali svoje avdiovizualne zapise o zgodovini šole, jubilejih šol, posameznih dogodkih na šoli …
V zbirki so :
– Predstavitveni filmi posameznih šol (Poklicna in tehniška elektro šola Ljubljana …),
– Filmi šol ob jubilejih (100 let OŠ Vič … ),
– Filmi drugih ustanov in posameznikov (Šole naših babic: izobraževanje deklet v Ljubljani – Arhiv republike Slovenije, 2003 …) ter dokumentarni posnetki mature 1964–68 I. gimnazije Maribor ter filmski zapis Boštjana Hladnika o njegovi maturi iz leta 1948.
b. Slovenski šolski muzej – lastna produkcija
Gradivo je nastalo v muzeju kot rezultat raziskovalnega dela in zbiranja ustnih virov, pričevanj o zgodovini šolstva. Med njimi omenjamo dokumentarni film Od mature do mature iz leta 1998, ki je nastal ob istoimenski razstavi in v katerem so zbrani intervjuji nekdanjih maturantov (od takrat najstarejšega maturanta Leona Štuklja do takrat aktualnega ministra za šolstvo Slavka Gabra) ter najnovejše posneto pričevanje upokojenih učiteljev in profesorjev, ki smo ga uporabili ob občasni razstavi Učilnica v naravi: šolski vrt včeraj, danes, jutri.
Povečuje se tudi število zvočnih in slikovnih zapisov pričevanj nekdanjih učiteljev in učencev o šolstvu nekoč (med njimi Ciril Merčun, Marko Račič).
Za popularizacijo in promocijo svojega dela pa je muzej naredil več kratkih filmov:
– Domača kokoš: Pouk na vaški šoli okoli leta 1900 (OŠ Stična in Slovenski šolski muzej), 1999
– predstavitveni film o pedagoškem programu Učne ure naših babic in dedkov;
– Pravljično število tri: o delu kustosov v SŠM, 2000.
– v času epidemije covida-19 se je celotna komunikacija z obiskovalci preselila na splet. V ta namen je Slovenski šolski muzej posnel osem krajših predstavitvenih videofimov o učnih urah, ki si jih lahko obiskovalci ogledajo na YouTube kanalu.[1] Na ta način se je približal šolam, ko jim je bil zaradi šolanja od doma onemogočen obisk muzeja.
– predstavitveni film Slovenskega šolskega muzeja, ki na celovit ter zanimiv način prikazuje naše poslanstvo – skrb za ohranjanje kulturne dediščine slovenskega šolstva v Republiki Sloveniji ter v zamejstvu. Naša sovica Zofi predstavi naše raznovrstne muzejske dejavnosti ter naratorja popelje po vseh skritih kotičkih muzeja. A to ni le predstavitev, temveč je poučno doživetje vzgoje in izobraževanja skozi čas, je odsev vzdušja Slovenskega šolskega muzeja, zaposlenih ter obiskovalcev.
Videoposnetki so dostopni na youtube kanalu Slovenski šolski muzej https://www.youtube.com/channel/UCsub3zMJxl6zr4xe_wLkhHg