Stereo fotografija in stereoskopija sta v zgodovini fotografije pomembni zaradi novega načina prezentacije fotografske slike, ki jo gledamo skozi stereoskop. Stereoskop je naprava, ki omogoča tridimenzionalno gledanje fotografskih posnetkov. Ti posnetki morajo biti izdelani v stereoskopski tehniki. Stereoskopski posnetek nekega prizora je narejen tako, kot ga vidita levo in desno oko posebej. Zato sta na posamezni fotografiji vedno dva posnetka, ki se zelo malo razlikujeta. Vsak posnetek zase je običajna fotografija brez globine, ki je značilna za prosto opazovanje z očmi. Globinski vtis se ustvari, če oba posnetka skupaj pogledamo skozi stereoskop, saj konstrukcija leč poskrbi, da se slika, ki jo vidi desno oko, prekrije s sliko, ki jo vidi levo oko.
Prvi razmah sta stereo fotografija in stereoskopija doživeli med letoma 1851 in 1870, drugega pa ob koncu 19. stoletja. V 20. stoletju se srečujemo z različnimi poskusi v tej smeri, eden zadnjih je stereo televizija. Preprosta stereoskopska kukala za diapozitive propagirajo še sedaj. Ena prvih stereo predstav je bila v Ljubljani leta 1857, stereomanija se je nato na Slovenskem širila vse v 20. stoletje. Znani fotografi, ki so izdelovali fotografije tudi v obliki stereoskopskih posnetkov, so: Johann Reiner (Celovec), Alois Beer (Celovec), Benedikt Lergetporer (poklicni fotograf na Bledu). Njihove posnetke imamo v naši zbirki. V navedbah stanja učil v kabinetih v letnih poročilih nekaterih šol (predvsem gimnazij) izvemo, da je imela stereoskopija v šolstvu na Slovenskem pomembno vlogo. Tako je v letnem poročilu iz leta 1906/07 navedeno, da je ljubljanska realka pridobila 30 slik v stereo tehniki fotografa Josipa Rožuna iz Sevnice.
Zbirka stereoskopskih slik v SŠM je ena redkih v Sloveniji in zato tudi tako dragocena. Zbirka šteje kar 1553 stereo slik z motivi z vsega sveta.
