Od telovadbe do športa: šolska telovadba na Slovenskem skozi čas. Zdrav duh v zdravem telesu.

TELOVADBA – prvič v šoli
1869–1918 Avstro Ogrska

Telovadba je bila v predmetnik osnovne šole prvič uvedena s tretjim avstrijskim državnim ljudskošolskim zakonom leta 1869. Že leta 1849 so dijaki gimnazij telovadbo lahko izbrali kot neobvezni predmet. Ker pa šole niso imele ne primernih  telovadnih prostorov ne telovadnih učiteljev, prav tako ni bilo primernega telovadnega učnega načrta, so učenci telovadili neredno ali sploh ne. Kot redni učni predmet so telovadbo v gimnazije začeli uvajati v šolskem letu 1909/10, na realkah in učiteljiščih pa so jo kot obvezni predmet uvedli že leta 1871. Učni smotri telovadbe so bili v vseh vrstah ljudskih šol bolj ali manj isti: krepitev telesa in duha, ljubezen do reda, samozaupanje. Vendar pa telovadba ni bila enakovreden šolski predmet, v predmetniku je bila na zadnjem mestu. V 1. razredu so imeli učenci eno uro telovadbe na teden ali sploh nobene, v preostalih razredih pa po eno ali dve uri na teden. V učnem načrtu so bile redovne vaje, proste vaje, opora leže, vaje s palicami, kolebnica za skakanje, nizka greda, lestve, plezalne vaje, vaje na bradlji, telovadne igre. Med telesnimi sposobnostmi dečkov in deklic je vladalo ostro razlikovanje. Nekatere vaje so veljale samo za dečke (deklice niso skakale v počepu, telovadile na drogu, se dvigale na navpični lestvi, hodile po gredi …). Leta 1883 so dekliško telovadbo iz učnih načrtov celo izbrisali. Ukrep so leta 1901 omilili in dovolili telovadbo za deklice, a prostovoljno, če se je prijavilo vsaj 15 učenk. Na Slovenskem so prvo šolsko telovadnico sezidali leta 1874, ob na novo zgrajeni realki v Ljubljani. Najsodobneje opremljeno šolsko telovadnico v začetku 20. stoletja pa so leta 1905 zgradili na škofijski zasebni gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Na osnovnih šolah so se najprej telovadnice veselili v II. deški ljudski šoli v Ljubljani leta 1876, nato v Krškem 1878. Do leta 1914 je bilo na celotnem slovenskem narodnem ozemlju 59 telovadnic. Večji del ljudskih šol je že zgodaj imel letna telovadišča, kjer so lahko telovadili samo ob lepem vremenu. Najpogosteje pa so učenci telovadili kar na šolskem vrtu, ki ga je konec 19. stol. dobila večina šol. Leta 1872 je Janez Zima napisal prvi učbenik za telovadbo, Telovadba v ljudskej šoli, in vpeljal sistem šolske telovadbe, ki se je ohranil še dolgo. Čeprav so bili starši sprva nezaupljivi do novega predmeta, saj so se bali, da si bodo otroci pri telovadbi strgali obleko, in so predvsem za deklice menili, da so razne vaje nemoralne, je telovadba med otroki postajala vse bolj priljubljena. Šolarji so najprej telovadili v običajnih oblačilih, postopoma pa so v šolah zahtevali, da dečki telovadijo v kratkih črnih hlačkah in spodnji majici.

TELOVADBA PO SOKOLSKEM SISTEMU
1918–1941 med obema vojnama

Že leta 1920 je ministrstvo za prosveto šolam zapovedalo izvajanje telovadbe po sokolskem sistemu, vendar se je predmet še vse do leta 1932 v predmetniku imenoval telovadba. Z novim učnim načrtom, sprejetim leta 1932, se je preimenoval v »telovadbo po sokolskem sistemu«. Tako je sokolski program postal temelj šolskega učnega načrta Kraljevine Jugoslavije za osnovne in meščanske šole ter gimnazije. Šolska telovadba se je povezovala s telovadbo v društvih Sokola Kraljevine Jugoslavije. V učnih načrtih v času med vojnama ni bilo veliko vsebinskih razlik. Čeprav so dekleta lahko telovadila, so bili učni načrti za dekleta in fante pisani ločeno. Vključevali so redovne vaje (pravilna stoja telesa, nastop v vrstah, hoja in tekanje v vrsti), proste vaje z orodjem in vaje na orodju, nekatere atletske vsebine – skoki, teki in meti, izlete, plesne korake in dihalne vaje ter na koncu otroško igro. Učni načrt je telovadbi odmerjal 2 uri na teden. Ponekod te ure porabljali za pouk drugih predmetov. Na učiteljišču so imeli dijaki in dijakinje po dve uri telovadbe na teden. Leta 1938 je imelo 871 ljudskih in meščanskih šol v Dravski banovini 49 telovadnic, tako je imelo telovadnico 5,6 % šol. V primerjavi z letom 1914, ko je imelo na Slovenskem telovadnico 4,8 % šol, se je položaj spremenil le za malo. Enako (le majhen napredek od leta 1914) velja za letna telovadišča. Učenci so v krajih, kjer ni bilo šolske telovadnice, lahko vadili v sokolskih telovadnicah in na letnih telovadiščih. Šolska mladina je s t. i. redovnimi vajami sodelovala na vseh večjih sokolskih prireditvah s posebnimi telovadnimi nastopi. Če učenci k pouku niso prinesli ustrezne telovadne opreme, so bili lahko tudi kaznovani. Kraljevska banska uprava dravske banovine je leta 1938 uvedla enotno telovadno obleko za učence in učenke srednjih šol, učiteljišč in meščanskih šol. Za telovadbo v telovadnici in na letnem telovadišču je predpisala telovadno obleko posebej za dečke in posebej za deklice.

TELESNA VZGOJA
1945–1991 socialistična Jugoslavija

Učni predmet telovadba se je preimenoval v telesno vzgojo (od 1945 do 1950 se ponekod uporabljata dva izraza – telesna vzgoja in fizkultura). Šolska telesna vzgoja je na začetku zaostajala za drugimi predmeti po položaju in tudi v okviru šolske vzgoje, gledano širše. Najprej je bilo treba rešiti prostorske težave, zgraditi nove telovadnice in igrišča, nabaviti potrebno športno opremo in telovadno orodje. Prav tako je bilo treba izučiti šolski kader in ga ozavestiti o pomenu telesne vzgoje v šolah. Do sprememb je prišlo tudi v učnih načrtih. Telesna vzgoja je bila vključena v predmetnik vseh šol v vseh letih šolanja in je postala obvezna. S šolsko reformo so bile ob uvedbi enotne osemletne šole 1958. leta zanjo določene v prvih šestih razredih po tri, v zadnjih razredih pa po dve uri na teden. Od začetnih učnih načrtov, v katerih najdemo redovne vaje, vaje za oblikovanje, vaje za ravnotežje, gimnastične vaje, narodne igre in lahko atletiko, so se pozneje v učni načrt postopoma dodajale različne športne panoge, od plavanja, smučanja, iger z žogo, pohodov … S spreminjanjem metod izvajanja vaj in izbiro sredstev se je začel razvijati nov sistem telesne vzgoje. Vaje so postopoma izbrali tako, da so jih učenci sprejeli za svoje in jih izvajali tudi v prostem času. Telesna vzgoja in šport sta se začela vsebinsko povezovati. S prepletom telesne vzgoje in športa se je od začetka 50. let začela po šolah širiti pestra ponudba različnih dejavnosti: svobodne in prostočasne/interesne/obšolske dejavnosti, tj. športni krožki kot dopolnjevanje šolske telesne vzgoje: rokomet, košarka, strelski, planinski, atletski, taborniški krožek, gimnastika, športni dnevi (po letu 1953/54), smučarski tečaji (po letu 1958), plavalni tečaji (po letu 1958), šola v naravi (po letu 1958), šolska športna društva, v katerih se je zbrana mladina lahko samostojno odločila za športno panogo, s katero se je želela ukvarjati (od 1953 naprej), množična šolska tekmovanja in manifestacije (spomladanski in jesenski tek čez drn in strn/kros, štafeta mladosti, v Ljubljani pohod ob žici okupirane Ljubljane od leta 1957 naprej …), športna tekmovanja: šolska, občinska, medobčinska, republiška/ državna tekmovanja (telovadni mnogoboj, med dvema ognjema, atletika, odbojka, košarka, rokomet, nogomet, smučanje, plavanje). S posebnimi testi so merili telesni razvoj in zmogljivost učencev. Telesnovzgojni karton se je v praksi začel uporabljati leta 1970/71, veljati pa je začel že 1. septembra Meritve za telesnovzgojni karton je moral učitelj izvesti vsako leto v mesecih aprilu in maju, tako v osnovni šoli kot v srednji šoli. Vse do 1975 je bilo v veljavi številčno ocenjevanje od 1 do 5. Do uvedbe devetletke 1998 so telesno vzgojo ocenjevali s tristopenjsko besedno oceno (manj uspešno, uspešno, zelo uspešno), nato pa spet s petstopenjsko številčno oceno. Leta 1946 je bil ustanovljen Zavod za fizkulturo z enoletnim tečajem, ki je bil zatem preoblikovan v srednjo fizkulturno šolo. Leta 1953 je bil ustanovljen Inštitut, leta 1956 preimenovan v Višjo šolo telesno vzgojo z višješolskim študijem, leta 1960 Visoka šola za telesno kulturo z višje in visokošolskim študijem, ki se je leta 1982 preoblikovala v Fakulteto za telesno kulturo. Leta 1990 je fakulteta spremenila ime v Fakulteto za šport, s tem imenom deluje vse do danes.

ŠPORTNA VZGOJA / ŠPORT
samostojna Slovenija 1991–

Leta 1996 se je spremenilo ime predmeta iz telesne vzgoje v športno vzgojo, leta 2013 pa iz športne vzgoje v šport. Na podlagi šolske zakonodaje iz leta 1996, s katero je bila uvedena devetletka (izvajati pa se je začela 1999), je bil leta 1998 sprejet nov učni načrt za športno vzgojo. Športna vzgoja se izvaja v vseh razredih osnovne šole v treh zaokroženih šolskih obdobjih: prvem, drugem in tretjem triletju. V vsakem triletju šola ponuja tri vrste programov: obvezen program za vse učence, programe, ki jih šola mora ponuditi, vključevanje učencev vanje je prostovoljno, ter dodatne programe, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno. Učenci prvega in drugega triletja imajo tri ure športne vzgoje tedensko, učenci tretjega triletja pa dve uri. Na petih športnih dnevih in šolah v naravi učitelji izpeljejo del vsebin športne vzgoje. Redni del pa morajo učitelji obogatiti tudi z interesnimi dejavnostmi, tekmovanji in nastopi. Šole lahko ponudijo kar nekaj dodatnih programov: program za otroke s posebnimi potrebami, športni oddelki, minuta za zdravje in športni programi Zlati sonček, Krpan, Ciciban planinec, Mladi planinec. Raziskave telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti otrok poudarjajo pomen gibanja kot enega od dejavnikov zdravja, hkrati pa kažejo, da ima vse več otrok čezmerno telesno težo, tudi gibalne sposobnosti se iz generacije v generacijo slabšajo. Vzroke lahko iščemo v spremenjenem načinu življenja, vse manj otrok se igra zunaj na igriščih, v naravi, vse več jih preživi v sedečem načinu življenja ob sodobni tehnologiji v virtualnih svetovih. S covidom-19 in dveletno socialno izolacijo so se razmere še poslabšale. Šolska in zdravstvena stroka ugotavljata negativne vplive na zdravje in življenje mladih, zato imata šola in šport danes zelo pomembno vzgojno nalogo pri spodbujanju učencev k aktivnemu življenjskemu slogu. Mlade je potrebno izobraževati in vzgajati v smeri, da se lahko tudi s športom koristno preživlja prosti čas. S tem pa poskrbimo za zdrav slog življenja in ne dopustimo negativnim vplivom okolja, da nas posrkajo vase.

Uporabljeni viri in literatura: učni načrti, članki v pedagoških časopisih, zborniki šol
Marjetka Balkovec Debevec: Obleka v šoli. Pregled oblačilnega videza učiteljev in učencev na Slovenskem skozi čas, Lj 2014
Miha Kimovec: Primerjava učnih načrtov športne vzgoje iz leta 1973, 1984 in 1998, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana 2009
Mateja Ribarič, Zdrav duh v zdravem telesu, Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje, 29, 2020, št. 3, str. 488–502
Drago Stepišnik: Ob stoletnici obvezne telesne vzgoje v osnovnih šolah na Slovenskem, Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970
Drago Stepišnik: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1978.