Nastanek Splošnega šolskega reda
Nastanek reda je pomembno zaznamovala razsvetljenska misel, ki je poudarjala vlogo človeškega razuma in širjenje izobrazbene ravni za okrepitev učinkovitosti in bogastva države, izboljšanje moralnega življenja in rast splošne sreče prebivalstva. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti in utrditev kulture pisane besede.
Uvedba Splošnega šolskega reda
Osnovnošolski zakon je nominalno uvedel splošno šolsko obveznost za vse otroke od šestega do dvanajstega leta starosti, neodvisno od njihovega spola, družbenega položaja in veroizpovedi. Osnovna šola se je delila na tri vrste. Hierarhično najvišja je bila t. i. normalka, ki je delovala kot zgled za druge šole. Normalke so bile v glavnih deželnih mestih, njihov predmetnik je bil najbolj obsežen, na njej so se usposabljali tudi učiteljski kandidati. Druga vrsta so bile glavne šole, to je večrazredne mestne šole. Tretja, hierarhično najnižja vrsta so bile trivialke, postavljene v manjših mestih, trgih in vaseh, kjer se je poučevalo zgolj branje, pisanje, računanje in katoliški verouk.
V Avstrijskem cesarstvu naj bi pouk potekal v nemščini, vendar so v podeželskih šolah na območjih z večinskim slovensko govorečim prebivalstvom poučevali v slovenskem jeziku, medtem ko je bil po mestih pouk na začetni stopnji bodisi v slovenščini ali dvojezičen. Pouk se je prilagajal večinskemu kmečkemu prebivalstvu in sezonskim opravilom, zato so šolske oblasti dopuščale, da so otroci prihajali v šolo takrat, ko so zanjo imeli čas. To je veljalo zlasti za zimsko obdobje.
Splošni šolski red ni ostal dolgo v veljavi. Leta 1806 je cesar Franc II. (vladal: 1792–1806) sprejel Politično ustavo nemških šol (nem. Politische Verfassung der deutschen Schulen). Nov red se je odpovedal državni pristojnosti nad šolstvom in jo znova poveril Katoliški cerkvi. Pri uresničevanju je terezijansko-jožefinska šolska reforma dolgoročno prispevala k utrditvi načel, ki v družbenem življenju veljajo še danes: šolstvo kot državna skrb, zavest o dostopnosti osnovnega nabora znanja za vse otroke, pomen skupinskega poučevanja in upoštevanje moralnega oblikovanja učencev. Vzpostavila je predvsem vpliven javni prostor, v katerem je država postala trajno navzoča med vsemi plastmi prebivalstva.
