Država, vrednostni sistemi in šolstvo

Od Marije Terezije do druge svetovne vojne se je na slovenskem ozemlju vzpostavil razvejan izobraževalni sistem.

Predstavitev teme

Ciljno usmerjena skrb moderne države za področje izobraževanja je na slovenskem ozemlju od šolskega zakonika Marije Terezije (1774) do druge svetovne vojne potekala ob upoštevanju predhodnih duhovno-etičnih vrednot. Tu je imela posebno vlogo Katoliška Cerkev z verskim poukom v šolah in s številnimi duhovniki, ki so opravljali pedagoški poklic.

Tako država kot Cerkev sta prepoznavali svoje poslanstvo v vzgoji mladine, pri čemer sta v številnih primerih tvorno sodelovali, v drugih pa medsebojno tekmovali ali se izključevali. O tem priča zlasti vsebina zakonov, učnih načrtov, učbenikov, pedagoškega tiska in političnih polemik. V ozadju obeh nosilk družbene avtoritete ni bilo zgolj posredovanje znanja, temveč oblikovanje človeka v krepostno in skupnostno naravnano osebo pod vplivom določenih vrednostnih sistemov (katolištvo, narodnost, liberalizem …).

Od Marije Terezije do druge svetovne vojne se je na slovenskem ozemlju vzpostavil razvejan izobraževalni sistem. Ob političnih in drugih spremembah je v prepletu različnih vrednot izstopal hoteni namen izobraževanja: vzgoja odgovornega in kulturno zavednega posameznika, ki svojo izobrazbo razume kot obliko služenja skupnosti. Ljudstvo naj bi bilo potrebno načrtno oblikovati – prosvetljevati. V tem smislu se delo pedagogov ni smelo izčrpati za zidovi učilnic, temveč je moralo biti vpeto v družbeno okolje.

Ker delovanje sodobne večkulturne in sekularne družbe zahteva kritičen, a hkrati spoštljiv odnos do verskih izročil, vrednostnih sistemov in preteklih praks v izobraževanju, Slovenski šolski muzej (SŠM) načrtuje več dejavnosti za njihovo sodobno osvetlitev. Na ta način želi okrepiti svoje raziskovalno poslanstvo, nadgraditi vsebine stalne razstave »Šola je zakon!« in prispevati k širšemu družbenemu premisleku.

Od konca 18. do sredine 19. stoletja

Marija Terezija (vladala: 1740–1780) in njen sin Jožef II. (vladal: 1780–1790) sta s šolskim zakonikom in drugimi ukrepi v duhu razsvetljenstva poudarila, da je področje izobraževanja ena od glavnih skrbi države (politicum). Pri tem se nista odrekla tradicionalni vlogi katolištva v habsburških deželah, temveč sta za krepitev monarhije med drugim uporabila duhovno-moralno sporočilo, ustanove in pedagoško osebje, ki je izhajalo iz cerkvenega okvira.

Podrejenost Cerkve državi se je dodatno okrepila po letu 1806, ko je šolski zakonik cesarja Franca I. (vladal: 1792–1835) skrb za širjenje izobraževanja pretežno zaupal katoliškim škofijam. Z urejenim sistemom, rednim financiranjem in usposobljenimi laiškimi pedagogi je država (osnovno) šolstvo v celoti nadzorovala šele od reforme leta 1869, vendar je tudi poslej verouk ostajal eden od obveznih predmetov, prisoten na različnih ravneh izobraževanja.

Druga polovica 19. stoletja

V drugi polovici 19. stoletja se je prevlada katoliškega svetovnega nazora postopno umikala novim idejam, zlasti empirizmu, liberalizmu in nacionalizmu. Področje izobraževanja je tedaj postalo eno najbolj opaznih prizorišč t. i. kulturnega boja. Ta se ni odvijal zgolj v idejno-političnem smislu, kjer se je najbolj izrazito kazala razlika med konservativci in liberalci, temveč tudi v narodnostnem, kjer je prihajalo predvsem do ostrih nasprotij med zagovorniki splošne prevlade nemškega jezika in zagovorniki enakopravne javne prisotnosti drugih ljudskih jezikov, npr. slovenščine.

Po letu 1918

Po letu 1918, ko je s koncem prve svetovne vojne propadla Avstro-Ogrska monarhija, se je osrednji del slovenskega ozemlja po približno tisočletju znašel v državnem okviru, ki je bil večinsko nekatoliški in je prisegal na vrednoto verske svobode. Toda tudi vse bolj sekularna Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (po letu 1929 imenovana Kraljevina Jugoslavija) je med ustanovnimi članicami prve slovenske univerze priznala teološko fakulteto, ohranjala konfesionalno zasebno šolstvo in poudarjala pomen seznanjenosti z duhovno-moralnimi podlagami religije, ki je tradicionalno prevladovala v določenem okolju. Globlje spremembe v smeri odstranitve verskih vsebin in skupnosti iz šolstva in širše javnosti, ki so pomenile popolno zmago državne socialistične ideologije, so na slovenskem ozemlju nastopile šele po koncu druge svetovne vojne.