Abecedniki in začetnice kot ogledalo družbe

PRVI SLOVENSKI ABECEDNIK

Pisatelj, prevajalec in protestantski duhovnik Primož Trubar, znan tudi kot oče slovenskega knjižnega jezika, je pomembna figura v zgodovini slovenskega jezika in kulture. Njegovo najpomembnejše delo, prvi slovenski tiskani abecednik, je izšlo v 16. stoletju in je predstavljalo prelomnico v izobraževanju in pismenosti slovenskega naroda. Zasnovan je bil z namenom samostojnega prebiranja Svetega pisma in Katekizma, ki je bil objavljen ob tem delu. Abecednik vsebuje črkovni, zlogovni in besedni del z lastnimi imeni, nima pa berila.

 

PRVI ILUSTRIRANI ABECEDNIK

Generalni vikar, semeniški ravnatelj, višji šolski nadzornik in oče modernega bralnega pouka Peter Budin je na svoje stroške izdal prvi ilustrirani slovenski abecednik Novi kluzh (Novi ključ). Ni zdelan v obliki knjižice, temveč kot učna tablica papirnate oblike. Ilustracije, ki upodabljajo predmete, so postavljene takoj za imeni teh predmetov, kar učencem olajša povezovanje besed z njihovimi stvarnimi predstavitvami. Abeceda, zlogi in besede so zapisani v pisanih črkah, velike tiskane se pojavijo šele na koncu.

 

PRVI BARVNI ABECEDNIK

Prvi slovenski ilustriran barvni abecednik ABC v podobah in besedi je spisal Ivan Tomšič, belokranjski učitelj, pisatelj, prevajalec in vzgojitelj, ki se je po barvni tisk odpravil na Dunaj. Ta drobna knjižica obsega 18 strani, poleg barvnih ilustracij pa vsebuje tudi nekaj poučnih besedil in osnove seštevanja. Ob vsaki črki stoji ilustracija prizora, kar nanese 24 barvnih podob na 8 straneh, pri čemer stoji črka Ž na hrbti strani platnice.

BERILO IZ OBDOBJA MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

Berilo Preljubo veselje, o kje si doma, ki ga je spisal Ferdinand Bobič, je doseglo visoko priljubljenost tako pri učencih kot pri njihovih starših zaradi nadvse prikupnih ilustracij Radovana Klopčiča. Na 128 straneh vsebuje črkovni del in berila. Uporabljati se je začelo pred drugo svetovno vojno, v ponatisih med vojno je bilo cenzurirano in prirejeno po volji okupatorjev, v rabi pa je ostalo še prvo leto po koncu vojne.

ZAČETNICA IZ OBDOBJA ITALIJANSKE OKUPACIJE

Začetnica Naša prva knjiga spod peresa Pavla Flereta se je uporabljala v obdobju med obema svetovnima vojnama, med drugo svetovno vojno pa je ostala v uporabi pod italijansko okupacijo, pri čemer so vsebine, ki so se nanašale na Kraljevino Jugoslavijo in kraljevo rodbino Karađorđević, zamenjali z ustreznimi italijanskimi vsebinami. Tako se pojavijo poglavja o zgodovini Italije ter portreta Benita Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela III.

 

ZAČETNICA IZ OBDOBJA NEMŠKE OKUPACIJE

Med drugo svetovno vojno so se pod nemško okupacijo slovenski otroci v osnovnih šolah učili branja iz začetnice Fibel Kinderwelt Franza Braunerja, ki vsebuje tako črkovni kot berilni del. Opremljena je z veliko ilustracijami, pri čemer jih jih je več prežetih z nacistično ikonografijo. Tudi vsebina je obarvana z nacistično ideologijo in poveličevanjem Adolfa Hitlerja. Ta učbenik se je uporabljal do konca druge svetovne vojne.

BERILO IZ OBDOBJA SOCIALIZMA

V času socializma so Rudolf Završnik, Josip Ribičič in Bogomil Gerlanc sestavili Prvo berilo, ki je bilo v socializmu najdlje časa v uporabi in je doživelo največ ponatisov. Opremljeno je s prikupnimi ilustracijami, ki na nemalo mestih odsevajo socialistične ideje in propagando. Vsebinski del prehaja od črk in besed z malimi tiskanimi na besede z velikimi tiskanimi črkami in nato na berilni del. Berilo je v rahlo spremenjeni obliki z drugimi ilustracijami izhajalo do leta 1973.

 

PRVO BERILO DANES

Učbenik Lili in Bine za začetno učenje slovenskega jezika so sestavile. razdeljen je na deset tematskih sklopov, znotraj vsakega sklopa pa so obravnavane vsebine iz dialoškega sporazumevanja, razvijanja jezikovnih zmožnosti, branja, govorjenja in poslušanja. Vsak sklop se konča s stranjo Spoznal sem, ki je namenjena ponavljanju in utrjevanju obravnavane snovi. Učbenik krasi ogromno barvnih ilustracij.

 

Ozemlje današnje Latvije je bilo do leta 1918 del različnih držav in podvrženo njihovim političnim oblastem. To je ustvarilo raznoliko kulturno okolje in vplivalo na raven izobrazbe v različnih latvijskih regijah. Pomembno vlogo pri tem je imela tudi religija.

17. STOLETJE

Prvi avtorji latvijskih abecednikov so bili nemški luteranski pastorji. Okrog leta 1683 je bil natisnjen prvi abecednik v latvijščini, katerega del je shranjen v knjižnici Univerze v Tartuju v Estoniji. Krasila ga je podoba petelina, ki je znanilec jutranjega svita in simbol znanja. Ta abecednik je bil zasnovan po vzoru prvega švedskega tiskanega abecednika (1660), ki ga prav tako krasi petelin. Znano je, da najstarejše latvijske abecednike hranijo tudi v knjižnici Univerze v Lundu na Švedskem. Podoba petelina je povezana tako s prvo ilustracijo na naslovnici abecednika kot tudi z zvoniki treh osrednjih cerkva v Rigi, ki je bila pomembno središče reformacije – katedrale ter cerkev sv. Petra in sv. Jakoba. Silhuete petelinov so vidne že na prvi natisnjeni panorami Rige, ki jo je v svoji knjigi »Cosmographia« (po letu 1544) objavil Sebastian Münster (1488–1552), profesor na univerzah v Heidelbergu in Baslu. V pokrajinah Vidzeme (severna osrednja Latvija) in Kurzeme (zahodna Latvija) so v drugi polovici 17. stoletja otroke poleg branja začeli učiti tudi pisanja.

18. STOLETJE

Leta 1782 je nemški teolog in eden od utemeljiteljev latvijske posvetne književnosti kot tudi prvi ilustrator otroških knjig Gotthard Friedrich Stender (1714–1796) zasnoval prvi posvetni abecednik za Latvijce. Leta 1878 je izdal slikovni abecednik, v katerem je ilustriral vsako črko in dodal poučno dvovrstično pesem. Leta 1797 je sledilo njegovo naslednje delo – priporočila učiteljem glede poučevanja branja, ki jih lahko štejemo za prve metodološke materiale na temo poučevanja latvijščine. Do začetka 19. stoletja so bili abecedniki edine knjige za otroke v latvijščini. V tem obdobju so na ozemlju Latvije tiskali tudi abecednike v nemščini in ruščini kot tudi v enem od latvijskih narečij, v latgalščini. Učbeniki so bili dragi in težko dostopni, zato je precejšen delež otrok znanje pridobival s šolanjem na domu, s pomočjo Svetega pisma in drugih besedil, ki so bila na voljo, na primer koledarja oz. pratike.

19. STOLETJE

Prvi latvijski abecednik, ki je temeljil na zvočni (fonični) metodi, je leta 1844 zasnoval učitelj in publicist Andrejs Spāģis (1820–1871). Poleg abecednikov so izhajali tudi pravopisi, ki so bili primerljivi z abecedniki. Ob koncu 19. stoletja je ruski imperij uvedel politiko rusifikacije, v okviru katere so v šolah vpeljali obvezen pouk v ruščini. V prvih razredih osnovne šole je bila uporaba materinščine dovoljena samo pri pouku latvijščine in verouka. Publikacije v latinici so bile prepovedane v vzhodnem delu Latvije – v Latgaliji (1865–1904). V preostalem delu Latvije so abecednike poleg ruščine še naprej izdajali tudi v latvijščini in nemščini. Izšel je tudi trojezični abecednik v hebrejščini, ruščini in francoščini (1897).

 

20. STOLETJE

Leta 1918 so razglasili Republiko Latvijo. Že v prvih letih njenega obstoja so izšli prvi abecedniki. V 20. in 30. letih 20. stoletja so ostajale razlike med življenjskimi slogi kmetov in meščanov. Tudi abecedniki za kmete in meščane so bili napisani različno, s čimer so ohranjali tradicijo, ki se je začela v 19. stoletju. Abecednike so tiskali tudi za šole različnih narodnostnih manjših, ki so živele v Latviji. Nekatere so natisnili tudi po osem- ali večkrat. Vsi so bili razkošno ilustrirani.

 

1940-1990

Ko je leta 1940 Sovjetska zveza zasedla Latvijo, se je izobraževalni sistem radikalno spremenil. Izdajali so abecednike, ki so vsebovali ideologijo in simbole sovjetskega režima. Pod okupacijo nacistične Nemčije (1941–1944) so ponovno izhajali abecedniki, ki so izšli v času neodvisne Latvije, ter na novo napisani priročniki. Leta 1944 se je nadaljevalo izdajanje sovjetskih abecednikov. Izhajali so v latvijščini in ruščini, saj je slednja postala glavni mednarodni jezik komunikacije v sovjetski Latviji. V naslednjih letih so izhajali abecedniki avtorjev, ki so bili zvesti sovjetskemu režimu.

 

1991-DANES

Leta 1991 je Latvija ponovno postala popolnoma neodvisna. Ob koncu 20. stoletja so abecedniki postali učno sredstvo za predšolske otroke, izdajale so jih različne založbe. Izšel je tudi abecednik za avtohtoni latvijski narod baltsko-finskega porekla – Livonce ter za učence drugih narodnosti, ki živijo v Latviji, kot tudi dvojezični abecednik za Ukrajince v Latviji (2022).

AVANTI ITALIA NUOVA

To je bil učbenik, ki so ga med vzponom italijanskega fašizma leta 1922 uporabljali vsepovsod po Italiji. Leta 1923 so s tako-imenovano Gentilejevo reformo ukinili pouk v vseh drugih jezikih, razen italijanščine, kar je vplivalo na vse šole v nemškem jeziku na Južnem Tirolskem, šole v slovenskem in hrvaškem jeziku v Julijski krajini ter francoske šole v dolini Aoste. Učbenik vsebuje številne reference na italijansko kraljevo družino, spominja na glavne dogodke, ki so pripeljali do združitve Italije leta 1861 ter poveličuje žrtve vojakov za Kraljevino Italijo.

Slika 1: Giovanni Trentini, Avanti Italia Nuova: Firence, 1923

 

AMOR DI PATRIA

Naslov učbenika v polnosti odraža namen njegovega nastanka. »Ljubezen do domovine« je eno od mnogih prvih beril, ki so nastala za opismenjevanje in ideologizacijo prebivalstva ter vzgojo pravih fašistov. Fašistične podobe in besedila v učbeniku so del totalitarnega, nacionalističnega narčta. Na Južnem Tirolskem tedaj povsem italijanske obvezne šole niso bile le institucije, ki so širile fašistične ideje, temveč tudi eno najpomembnejših sredstev za poitalijančenje nemško in ladinsko govorečega prebivalstva v regiji.

Slika 2: Francesco Sapori, Carlo Testi: Amor di Patria, Rim, 1938

DEUTSCHES BILDERBUCH

V skladu s sporazumom o opcijah na Južnem Tirolskem iz leta 1939 je avtohtono nemško in ladinsko govoreče prebivalstvo – ki je bilo do leta 1919 del avstrijskega imperija – lahko izbiralo med selitvijo v sosednjo nacistično Nemčijo ali se odločilo ostati v fašistični Italiji, kjer so veljali represivni ukrepi, ki so vodili do dokončnega poitalijančenja. To prvo berilo je izšlo v sicer prepovedani nemščini, da bi se prebivalstvo lahko bolje pripravilo na selitev v Nemčijo. V njem se nacistične ilustracije in simboli mešajo s tradicionalnimi podobami, kar bralcu daje občutek poznavanja vsebine.

Slika 3: Heinz Deluggi: Deutsches Bilderbuch, München, 1941

FIBEL

To prvo berilo je izdala ustanova, katere namen je bil olajšati izseljevanje ladinsko in nemško govorečih prebivalcev Južne Tirolske v Nemčijo. Knjiga je bila del zbirke izjemno ideološko zaznamovanih nacionalsocialističnih šolskih knjig, s pomočjo katerih naj bi šolarje pripravili na prihodnost v Nemčiji, da bodo takrat »bolj nemški«. Knjige so izhajale na Južnem Tirolskem leta 1943, po vključitvi pokrajine v nemško okupacijsko območje, poimenovano operativno območje alpskega predgorja.

Slika 4: Amtliche Deutsche Ein- und Rückwandererstelle: Fibel, Bocen, 1943

LIES UND LERNE 1960

Po 2. svetovni vojni so tako nemščina in italijanščina kot ladinščina postale uradni jeziki, naraščajoča raven samouprave pa je omogočila tri ločene šolske sisteme. Te učbenike v nemščini so zasnovali »učitelji za domovino«. Besedila in ilustracije odražajo glavne elemente lokalne tradicije, kot so tirolska pokrajina, katoliška vera, kmetijstvo, obrtništvo in ročna dela. Opevajo tudi zgodovinske osebnosti, ki so tesno povezane z avstro-ogrsko in južnotirolsko zgodovino, kot na primer Andreas Hofer ali cesarica Marija Terezija.

Slika 5: Eigene Lehrkräfte: Lies un Lerne, Bocen, 1960

LIES UND LERNE 1972

Zbirka knjig »Preberi in se nauči« se je nadaljevala skozi leta. Naslovi iz 70. let 20. stoletja se nekoliko razlikujejo od tistih iz 60. let. »Nove tehnologije«, kot je telefon, ki je bil tedaj že del vsakodnevnega življenja, se povezujejo s tradicionalnimi, lokalnimi in religioznimi elementi. Zgodovinski del je bil tedaj posvečen lokalnim organizacijam, kot so gasilci, ki so v marsikateri majhni vasi pomembna institucija, in drugim stvarnostim sodobnega življenja, kot so poštni uradi ali tovarne, kar je kazalo na počasen prehod od samooskrbnega kmetijstva in obrtništva do novih virov prihodkov.

Slika 6: Eigene Lehrkräfte: Lies un Lerne, Bocen, 1972

PRVO BERILO ZA OSNOVNOŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE

Hkrati s širjenjem sistema javnih šol in obveznim šolanjem, ki ga je mestna država Bremen uvedla leta 1844, so vzniknili novi pogoji za izdajanje izobraževalnih učbenikov. Za uporabo v osnovnih šolah so tedaj zasnovali nova prva berila. V bremenskem učbeniku »Handfibel« iz leta 1843, so predstavili novo metodo, t.i. »Lautiermethode«, v skladu s katero so se pri prvih urah branja črke učili kot zvoke (in ne glede na njihova poimenovanja, npr. »ef« za f). Ne samo da ta učbenik vpeljuje metodološko reformo, temveč tudi besedila za najmlajše učence kažejo novo sekularno usmeritev, ki je bliže državnim šolam (namesto cerkvenim). Pred besedila za branje na temo pobožnosti in vrlin, o katerih naj bi se otroci učili, so umeščena kratka besedila o vsakdanjih predmetih, rastlinstvu in živalstvu.

»SCHREIBLESEFIBEL« BREMENSKE KOMISIJE ZA KNJIGO

Bremensko združenje učiteljev je že leta 1830 ustanovilo komisijo za knjigo, v katero je bilo skozi leta vključenih štiri do deset učiteljev. Komisija je izdajala učbenike, s katerimi je podpirala sklad za vdove in sirote v okviru združenja. Prvo berilo z naslovom »Schreiblesefibel« je bremenska komisija za knjigo izdala leta 1871. Branje in pisanje so zdaj poučevali skupaj (v skladu s tako-imenovano metodo branje-pisanje oz. »Schreib-Lese-Methode«). V bralne vaje so vključevali tudi vizualno poučevanje, saj so prve črke (jež, ura, osel) povezovali z vizualnimi podobami. Dvanajsta izdaja tega prvega berila je izšla leta 1895. V bremenskem učnem načrtu iz leta 1898 je bilo eno od obveznih učbenikov za učence. Prvo berilo je pisano v pisavi Kurrent in opremljeno z manjšimi sličicami. Edina regionalna referenca je bremenska katedrala.

BREMER FIBEL IZ LETA 1905 – STANDARDNI UČBENIK V BREMENSKIH ŠOLAH PO LETU 1900

Kot drugi založniki iz tistega časa, si je okrog leta 1900 tudi komisija za knjigo prizadevala zasnovati privlačno estetsko podobo svojih prvih beril, saj naj bi ta bila med učenci »priljubljene in berljive« knjige. Leta 1905 je izšlo prvo bremensko prvo berilo z velikimi barvitimi ilustracijami. Njihov avtor je bil slikar Cornelis Jetses, ki je pozneje zaslovel na Nizozemskem. Pomen vojske se jasno pokaže že v prvih besedilih za branje. V zgodbah sta prikazana zvestoba do domovine in nacionalizem. Temi ilustracij sta tudi kolonialno gibanje in navdušenje nad potovanjem po morju. Kot nasprotje temu prvemu berilu z idiličnimi konzervativnimi podobami je nastalo reformistično vzgojno prvo berilo »Bei uns zu Haus« Fritza Gansberga, ki je izšlo leta 1905. V bremenskih šolah ga niso smeli uporabljati.

PRVO BERILO ZA MALE MEŠČANE – NOVA PRVA BERILA V 20. LETIH 20. STOLETJA

Tudi po letu 1900 so se pojavljale kritike običajnega načina učenja branja – pod drobnogledom se je znašlo »jecljajoče izgovarjanje črk« in učenje besed, ki niso izhajale iz besednjaka otrok. Reformistična gibanja na prelomu stoletja so spremenila tudi pogled na vzgojni pristop do šolarjev. Leta 1905 je Fritz Gansberg, pomemben reformistični pedagog iz Bremna, izdal novo prvo berilo »Bei uns zu Haus. Eine Fibel für kleine Stadtleute’« (»Doma pri nas – Prvo berilo za male meščane«). Učenje črk naj bi se uvajalo prek zgodb, ki so se osredotočale na vsakodnevno življenje otrok delavskega razreda v mestu. Gansbergovo prvo berilo je postalo vzor za številna reformistično usmerjena prva berila. Reformistično usmerjeni pedagoški pristopi, in z njimi Gansbergovo prvo berilo, so se uveljavili šele po 1. svetovni vojni.

PRVO BERILA KOT PROPAGANDNO ORODJE – PRENOVA BREMENSKIH PRVIH BERIL PO LETU 1933

Nacionalsocialisti so kot spremembo v pouk pisanja uvedli pisavo Sütterlin, ki je nastala leta 1911 in so jo za poenostavitev pisanja sprva uporabljali pri pouku v Berlinu. Nacisti so pisavo, ki je bila ideološko obremenjena s propagandno oznako »nemška pisava«, leta 1934 uvedli po vsem rajhu. Skladno s tem sta v nemški pisavi izšla tako Rolandovo prvo berilo (1935) kot Gansbergovo prvo berilo (leta 1940 z naslovom »Meine Fibel« oz. »Moje prvo berilo«). To pa ni bila edina sprememba prvih beril pod nacisti. Od leta 1935 dalje je Rolandovo prvo berilo svoje propagandistične namene kazalo predvsem v ilustracijah, ki so prikazovale otroke v uniformah Hitlerjeve mladine, in v zgodbah, ki so poveličevale pripadnost Hitlerjevi mladini (HJ in BMD). Hitlerjev portret na prvi strani prvega berila je prikazoval »Führerja«, obdanega s »srečno nemško mladino«.

PRVO TISKANO PRVO BERILO

Berilo Ivana Fedorova (Lvov, 1574) je bilo razdeljeno na dva dela – abecedo in slovnične vsebine. Drugi del vsebuje poučna besedila za branje in učenje na pamet, kar je bilo v ukrajinski pedagogiki 16. stoletja nekaj povsem novega. Ivan Fedorov je kot prvi poskušal v začetke učenja pismenosti vnesti slovnične vsebine, še posebej spreganje glagolov v sedanjiku. Zato je bil Fedorovovo Berilo več kot le navaden abecednik in kot takšno v Ukrajini izjemno iskano.

PRVA BERILA Z ZAČETKA 20. STOLETJA (PRED 1. SVETOVNO VOJNO)

Začetek 20 stoletja je bil v zgodovini Ukrajine obdobje nacionalnega preporoda. Tiskarske in založniške dejavnosti so se prvič v zgodovini ukrajinske kulturne zgodovine naglo razvijale. Večina prvih beril z začetka dvajsetega stoletja je imela jasno nacionalno usmeritev, z metodološkega vidika so bila kakovostno sestavljena in v veliki meri ustrezala interesom ukrajinskih otrok. Primer takšnega prvega berila je Ukrajinsko prvo berilo. Zasnovala Sofia Rusova na podlagi učbenika A. Potebnja.

 

PRVA BERILA IZ OBDOBJA MED VOJNAMA (20.–30. LETA 20. STOLETJA)

V zgodovini ukrajinskega šolstva so 20. in 30. leta 20. stoletja zaznamovali ideološki pritiski ter spremembe v izobraževanju in metodah poučevanja, ki jih je uvedla sovjetska vlada. V tem obdobju je izšlo malo prvih beril. Imela so preprosto grafično podobo, vsebovala so črno-bele ilustracije ali nobenih. A celo v razmerah totalitarnega režima so si ukrajinski učitelji prizadevali pisati kakovostne učbenike za najmlajše šolarje. Dragocena publikacija iz tega časa je Prvo berilo Vasilija Pomohaibe. Besedila v učbeniku spremljajo barvne ilustracije, kar je bilo v tistem času redkost.

POVOJNA PRVA BERILA (1945-70. LETA 20. STOLETJA)

To obdobje je zaznamoval strog ideološki nadzor, s katerim so si oblasti prizadevale širiti komunistične ideje in sovjetske vrednote, in sistematični poskusi denacionalizacije ukrajinskih otrok. Prva berila so postala večja, izdajali so jih v večjih nakladah, vsebovala so barve ilustracije in izboljšana metodološka orodja. Za učbenike iz tega časa so značilni številni ponatisi. Tako so na primer Prvo berilo Nadije Hoviadovske (Kijev, 1960) v 15 letih izdali kar 13-krat (v več kot 6,5 milijonih izvodov). V tem obdobju se je uporabljalo tudi Prvo berilo Lidije Depolovič, ki so ga med letoma 1938 in 1956 izdali 19-krat (v več kot 12,5 milijonih izvodov).

 

80.–90. LETA 20. STOLETJA

Od začetka 90. let 20. stoletja, ko je Ukrajina ponovno postala neodvisna, so prva berila nastajala v skladu z idejo oblikovanja osebnosti na podlagi nacionalnih in univerzalnih vrednot. Ti učbeniki vsebujejo najboljše primere ukrajinske otroške književnosti. Besedila, namenjena branju, so polna nacionalnih simbolov, tudi same izdaje so bogato ilustrirane. Zbirka Pedagoškega muzeja vsebuje moderna ukrajinska prva berila avtorjev Mikola Vašulenka in Nadije Skripčenko.

PRVA BERILA ZA OTROKE S POSEBNIMI POTREBAMI

Prva berila za otroke s posebnimi učnimi potrebami so se v Ukrajini pojavila v 30. letih 20. stoletja. Pomembno je, da so ukrajinski pedagogi že tedaj razvijali metode poučevanja, ki so bile predhodnice koncepta vključujočega izobraževanja. Prvo berilo za šole za gluhoneme otroke (Kijev, 1933) je bilo prvo berilo za poučevanje otrok s slušnimi in govornimi motnjami. Vsebovalo je veliko ilustracij in poučevalo znakovni jezik.

 

 

PRVI ABECEDNIK

Prvi tiskani abecednik naj bi leta 1641 izdal škof Joachim Jhering, in sicer po vzoru švedskega abecednika.

Najstarejši ohranjeni je Forseliusov abecednik, natisnjen v Rigi leta 1694. Del priročnika, namenjenega branju, je razdeljen na tri dele. Prvi del je napisan z velikimi tiskanimi črtami, vse besede so razdeljene na zloge, zaključi se s kratkim katekizmom. Drugi del vsebuje kratke zgodbe, zapisane s črkami različnih velikosti, kar olajšuje branje. V tretjem delu besedilo ni več razdeljeno na zloge. Kratke zgodbe, ki so primerne tudi za odrasle, podajajo navodila za krščansko življenje. Zadnjo stran krasi podoba petelina. Izvirni Forseliusov abecednik hranijo na Univerzi v Lundu, kopijo pa v knjižnici univerze v Tartuju.

PRVE SLIKE

Prve ilustracije je mogoče videti na naslovnici publikacije O. W. Masinga iz leta 1795 z naslovom ABD ehk Luggemise-Ramat lastele (ABC – Berilo za otroke). Na lesorezu, ki ga je izdelal avtor, učenec stoji pred učiteljem na njegovem domu in kaže svoje znanje. Če je abecednik prej služil tudi kot orodje za versko vzgojo, je Masingov abecednik predvsem orodje pismenosti. Kot nova tema se v njem pojavijo pedagoška priporočila in smernice v podporo poučevanju. Slike, povezane s besedilom, se prvič pojavijo leta 1841 v Gehewejevem abecedniku Luggemisse Ramat laste kolitamisse tarvis (Berilo za poučevanje otrok). Sprva so bile ilustracije redke, podobe pa so izvirale iz zbirk stereotipskih plošč v tiskarni.

 

DEVETNAJSTO STOLETJE – 1918

V devetnajstem stoletju, ko je pismenost postajala vse bolj razširjena in so se pojavljale nove tiskarne, se je število abecednikov naglo povečevalo. Proti koncu stoletja so abecedniki poleg besedil takratnih pisateljev že vsebovali informativna besedila. V kratkih zgodbah in slikah najdemo nekaj namigov o carski državi. C. R. Jakobson v učbeniku Kooli Lugemise Raamat (Berilo za šole), ki je izšel leta 1867, poudarja, da učenje branja ne bi smelo biti dolg in naporen proces, temveč bi se otrok moral učiti z veseljem in navdušenjem. Pri snovanju abecednikov so posebej pomembna tri ključna načela – biti morajo nazorni, dostopni in znanstveni. Abecednik zdaj ponuja celovitejši pogled na svet, saj poučuje tako o stvareh, ki so blizu domu, kot tudi o svetu na splošno. Jakobsonov abecednik predstavlja starodavno estonsko kulturo ter pojasnjuje, kako so stvari narejene in kako delujejo. Ilustracije prikazujejo podeželsko življenje, delo in dejavnosti kmetov, medtem ko zgodbe odsevajo vsakdanjik kmečkih otrok. Otroci so vajeni živeti v pomanjkanju, veseli so novih oblačil in lepo skrbijo zanja, kaže pa se tudi radovednost in hrepenenje po mestnem življenju. Abecedniki opozarjajo na pravilno držo in vsebujejo ilustracije, ki prikazujejo gimnastične vaje. Pesmi in podobe se navezujejo tudi na tedanje zgodovinske dogodke, kot na primer umor carja Aleksandra II. leta 1881. Proti koncu tega obdobja sta drug poleg drugega postavljena besedilo himne prihodnje Republike Estonije in pesem, ki hvali ruskega carja.

 

1918–1940

Namen zgodb v abecednikih je poučevati o prijaznosti, lepem vedenju, spoštovanju do drugih, zdravju in ljubezni do domovine. Dom je predstavljen kot idiličen in varen kraj, otroci pa nimajo veliko opravka z zunanjim svetom. Eden najbolj priljubljenih učbenikov iz tega obdobja je Tammanov Huvitaja (1928), ki je v času okupacij v letih 1941 in 1942 še vedno veljal za uporabnega. Iz besedil je razvidno, da otroci hrepenijo po preprostih stvareh – okusni hrani, novih oblačilih, te želje pa se pojavljajo tudi v njihovih sanjah.

 

 

SOVJETSKO OBDOBJE (1944–1986)

Estonija je od leta 1945 do 1991 pod vladavino Sovjetske zveze. Čeprav učne ure potekajo v estonščini, je vsakršna pro-estonska miselnost prepovedana. Tudi abecedniki morajo odsevati sovjetsko ideologijo. Vsi učenci postanejo člani proruske otroške organizacije – mlajši postanejo mali oktobristi, starejši pionirji. V abecednikih so pogosto prikazani, kako kaj počnejo skupaj. V slikah abecednika AB mudilastele (ABC za malčke) Vilme Parbo so spolne vloge jasno ločene. Povsem običajno je, da ljudje sami pridelujejo zelenjavo in sadje ter v delo vključujejo otroke. Mladi Lenin je prikazan kot študiozen vzornik za otroke. Zadnji abecednik, ki vsebuje prorusko ideologijo, izide leta 1985. Več strani je posvečenih obletnici velike oktobrske socialistične revolucije.

Leta 1987–1991 privedejo do ponovne vzpostavitve estonske neodvisnosti. Abecedniki pripomorejo k širjenju estonske kulture in podpirajo nacionalno zavednost. V tem obdobju se uporablja abecednik iz leta 1985 avtoric Lilian Kivi in Milvi Roosleht, ki se ob ponatisu spremeni iz proruskega v proestonskega.

1991–DANES

Po ponovni vzpostavitvi neodvisnosti abecedniki postanejo še bolj nacionalno zavedni. V njih je mogoče najti besedilo himne Republike Estonije ter modro-črno-belo zastavo. Novejša tema v abecednikih so tudi liki, ki se ponavljajo in otroka spremljajo skozi celotno obdobje učenja branja. Najbolj priljubljen je abecednik avtorice Ene Hiiepuu (1997), v katerem nastopata mala škrata Anna in Aadam. Viivi Luik in Epp Maria Kokamägi, avtorja prvega abecednika, ki je izšel v obdobju neodvisnosti (Meie aabits ja lugemik (Naš abecednik in prvo berilo), 1992), upata, da bodo v Estoniji šola, učitelji in vzgoja srca ponovno zavzeli častno mesto. V tem čudovito ilustriranem abecedniku se razpirajo ceste po vsem svetu – opisuje namreč potovanja v daljne dežele. Ponovno se sme uporabljati besede, kot so »Bog«, »angel« in »božič«. Abecednik iz leta 2011 se že posveča vprašanju prekomerne potrošnje in nevarnostim interneta. Nekateri abecedniki, ki izidejo, niso namenjeni rabi v šolah, temveč podpori pri govorjenju narečja ali za prosto branje in igre za razvoj možganov. Tak primer je Lapse spordiaabits (Otroški športni abecednik, 2023), ki otroke spodbuja k rekreaciji in zdravi prehrani.