Državni okviri v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja
Prva polovica 20. stoletja je na ozemlju današnje Slovenije in sosedstva pomenila obdobje družbenopolitičnih pretresov. S posledicami prve (1914–1918) in druge svetovne vojne (1939/1941–1945) je bilo povezano menjavanje državnih okvirov in premikanje meja. Na omenjenem prostoru je v tem obdobju obstajalo kar osem držav: Avstro-Ogrska, Italija, Avstrija, Madžarska, Nemčija, Svobodno tržaško ozemlje ter dve Jugoslaviji (kraljeva in socialistična). Prebivalstvo je bilo v razmeroma kratkem času vključeno v različne izobraževalne sisteme. Vsak od njih je prinašal svoja idejna izhodišča, v njihovem ospredju je bila zlasti vzgoja za vrednote kolektiva.
Kljub hitrim spremembam in političnim pritiskom so se na področju izobraževanja v prvi polovici 20. stoletja na slovenskem ozemlju vzpostavile določene stalnice:
- vztrajanje slovenskih izobražencev pri ohranjanju slovenskega jezika na vseh stopnjah izobraževanja;
- doživljanje šolstva kot družbene avtoritete;
- nerešena vprašanja o izobraževalni avtonomiji narodnih skupnosti (slovenska, nemška, madžarska, italijanska);
- mesto Ljubljana, ne glede na spreminjanje državnih meja, opravlja vlogo geografskega in kulturnega središča slovensko govorečega prebivalstva, ki okrepi svoj pomen tudi z ustanovitvijo univerze leta 1919.
Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, fotografija 140 (foto: Andrej Peunik).
Ohranjanje in razvijanje slovenskega jezika ostaja med prednostnimi nalogami vzgoje in izobraževanja tudi v sodobni Sloveniji. Slovenski jezik je skozi zgodovino povezoval prebivalstvo in s prizadevanjem rojenih govorcev postopoma oblikoval celovit izobraževalni sistem. Jezik tudi danes gradi kulturno in državljansko skupnost znotraj in zunaj meja Republike Slovenije.
Šolska mreža in jezikovna politika
V poznem avstro-ogrskem obdobju
V obdobju tik pred prvo svetovno vojno je glavnina ozemlja današnje Slovenije in sosedstva spadala v avstrijski del Avstro-Ogrske monarhije. Na osnovnih šolah so poučevali in uradovali v slovenskem jeziku (izjema so nekatera narodno mešana območja), postopno se je slovenski učni jezik širil tudi v srednjih šolah, npr. leta 1905 z ustanovitvijo Zavoda sv. Stanislava, prve povsem slovenske klasične gimnazije. Uveljavljanje slovenščine v izobraževanju je najuspešneje potekalo na Kranjskem, podobno je bilo na Goriškem, najtežje pa je bilo na Koroškem. Z naraščanjem števila učencev in s širjenjem šolske mreže so se kazale tudi potrebe po številčnejših in bolje usposobljenih učiteljih. Na začetku 20. stoletja so na slovenskem ozemlju delovala štiri učiteljišča: po eno v Ljubljani, Celovcu, Mariboru in Kopru, od koder je bilo leta 1909 prestavljeno v Gorico. Pred prvo svetovno vojno je bila tako velika večina otrok vključena v osnovnošolsko izobraževanje, nepismenost pa je bila skoraj v celoti odpravljena.
V obdobju prve Jugoslavije
Po koncu prve svetovne vojne je na ruševinah Avstro-Ogrske monarhije nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1929 preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo. Z mirovnimi pogodbami je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med štiri države: Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Slovensko prebivalstvo je kulturno in izobraževalno avtonomijo v svojem jeziku uživalo zgolj v Jugoslaviji, kjer je živel tudi največji delež Slovencev. Kljub centralističnim težnjam beograjskih oblasti je nova država odpirala možnosti razvoja slovenskega jezika na vseh stopnjah poučevanja in področjih znanosti. Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 je slovensko šolstvo postalo celovit sistem.
Po uvedbi diktature kralja Aleksandra I. (vladal: 1921–1934) se je pričela prenova izobraževalnega sistema. Ta je med drugim določal obvezno osemletno in brezplačno šolanje za otroke med šestim in štirinajstim letom starosti, po štiriletni osnovni šoli pa so učenci lahko nadaljevali izobraževanje na višji narodni šoli od petega do osmega razreda, nižji gimnaziji, meščanski ali strokovni šoli. Ena osrednjih nalog osnovne šole je bila oblikovati mladino v duhu državno-narodne enotnosti in verske strpnosti ter jo pripravljati za dejavne državljane.
Slovencem, ki so živeli izven jugoslovanske meje, je bila po prvi svetovni vojni odvzeta pravica do izobraževanja v lastnem jeziku. Primorska in Istra sta takrat pripadli Italiji, Porabje je bilo del Madžarske, Koroška pa del Avstrije.
Med drugo svetovno vojno
Ko je leta 1941 druga svetovna vojna zajela tudi Jugoslavijo, je slovensko ozemlje prešlo pod nadzor treh držav. Nemška vojska je zasedla Štajersko in Gorenjsko, italijanska Ljubljano, Dolenjsko in Notranjsko, madžarska pa Prekmurje. Čeprav so med nemškim, italijanskim in madžarskim okupacijskim sistemom obstajale razlike, je politične in kulturne posege vseh treh držav zaznamoval skrajni nacionalizem, ki je med drugim predvideval izničenje slovenskega jezika in narodne zavesti. Ravno šolstvo je predstavljalo enega od osrednjih področij, na katerem so zasedbene sile uresničevale svoje cilje. S postopki asimilacije slovenskega prebivalstva je bil najbolj nasilen nemški okupator.
V socialistični Jugoslaviji
Po koncu druge svetovne vojne je šolstvo v Sloveniji postalo sestavni del novega jugoslovanskega državnega aparata. Šolstvo je postalo orodje za vzgojo mladine po komunističnih načelih, poudarjeno je bilo izobraževanje delavske in kmečke mladine ter oblikovanje tehnično-strokovnega kadra. Odpravljen je bil vsakršen vpliv Katoliške Cerkve na izobraževanje, posledično je bil leta 1945 ukinjen verouk kot obvezni učni predmet, sedem let kasneje pa je sledila njegova prepoved.
Slovenski izobraževalni sistem je v tem obdobju dosegel največji kadrovsko-institucionalni razmah z ustanavljanjem specializiranih srednjih in visokih šol, leta 1975 je bila npr. ustanovljena druga slovenska univerza, to je Univerza v Mariboru. Rast na področju šolstva je sledila hitremu razvoju znanosti in družbenim spremembam v Evropi.
